Kdo je Ivan Rob?
Starši Ivana Roba so bili doma iz Kreda pri Kobaridu. Oče in mati sta se spoznala in poročila v Trstu, kjer je oče služil vojake, mati pa je bila šivilja.
Tu se je 17. avgusta 1908. rodil sin Ivan.
Svojih prvih let ni preživel v Trstu, pač pa pri sorodnikih v Kredu.

Nekaj let pred 1. svetovno vojno se je Ivanov oče upokojil in družina se je preselila v Šempeter.

V Šempetru je Ivan začel obiskovati osnovno šolo, a le za nekaj časa.

Prišla je prva svetovna vojna in Robovi so odšli v begunstvo. Ta težka pot jih je vodila skozi različne kraje; končno so se ustavili v Primskovem, kjer je Ivan nadaljeval osnovno šolanje, leta 1919 pa je začel obiskovati kranjsko gimnazijo.

Naslednje leto so se Robovi vrnili na Primorsko, a ne v Šempeter, ki je bil skoraj popolnoma porušen, pač pa v Kred pri Kobaridu. Starši so tu živeli tri leta, Nini, tako so mu pravili domači, pa je prihajal samo poleti. Ostal je namreč v Ljubljani, kjer je nadaljeval gimnazijo.

Trideseta leta so bila politično zelo razgibana. To je bil čas uveljavljanja fašistične diktature pri nas.
Ljubljanska akademska mladina je organizirala številne demonstracije na univerzi in po ljubljanskih ulicah. Nastopili so proti omejevanju svobode in proti nasilju. Spopadi s policijo so bili nekaj običajnega.

Ivan je začel izdajati satirični list Ščipavec. V celoti ga je pisal in ilustriral sam. V njem je hotel osvetliti predvsem togost tedanjega klera. Sošolci so list lepo sprejeli, nekoliko manj pa so bili veseli predstojniki, saj so list kmalu prepovedali.

Po končani gimnaziji se je moral odločiti za nadaljnji študij. Nagovarjali so ga, predvsem je bila to materina želja, naj gre za duhovnika. Ni mu bilo lahko, a vpisal se je na slavistiko.
Študij mu ni šel preveč od rok, saj zanj skoraj ni imel časa; skrbeti je moral za vsakdanji kruh in vedno bolj se je ukvarjal s pisanjem. O tistih dneh je povedal:«Bil sem strgan in bos ter lačen, a sem bil vedno vesel, vedno poln upanja.«
Potem se mu je nasmehnila sreča. Našel je zatočišče pri družini časnikarja Franceta Terseglava. V tem okolju je po dolgem času spet občutil toplino doma.

Ivan Rob je najbolj znan po travestijah in parodijah, pisal pa je tudi lirske pesmi, v katerih je izražal ljubezen do doma in dekleta. Po pripovedovanju njegovih prijateljev je take pesmi skrival, tudi ohranjenih je zelo malo.

Obdobje, ko je živel pri Terseglavovih, je bilo zelo plodno. Sodeloval je v raznih časopisih, napisal pa je tudi svoje najboljše delo, travestijo Jurčičevega romana Deseti brat.
To obsežno delo, ima namreč kar 25 poglavij, je pisal v presledkih skoraj eno leto.
Sam je povedal, da je želel pokazati življenje svojega časa in da si je prizadeval, da bi bil njegov Deseti brat »vesel, šegav, a tudi piker«.
Roman je preoblikoval v verze, osebe so iste kot v Jurčičevem delu, le postavil jih je v konkretne razmere predvojne Jugoslavije in jih odel v obleke meščanskega življenja.

Rob vihti v njem svoj satirični bič brez prizanesljivosti in slepomišenja. To je vrh njegove satirične muze.
Leta 1940 je Ivan odšel v Maribor za približno pol leta in tam sodeloval pri časopisu Toti list.
Potem se je vrnil v Ljubljano, saj so Maribor zasedli Nemci. A okupator je bil tudi v Ljubljani in dvakrat so ga, sicer za kratek čas, celo zaprli.
Poleti 1942 je iz Ljubljane odšel na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko. Postal je član gledališke skupine, ki je nastopala pred borci in po vaseh.
Po roški ofenzivi se je pridružil Cankarjevi brigadi kot propagandist. Pisal je brigadni list Bobnar, ki ga je sam zasnoval, ga urejal in oskrboval s humorističnim gradivom.
Zaradi telesne izčrpanosti so Ivana iz brigade poslali v vas Zloganje. Tam je poslušal radio in sestavljal poročila, ki so jih potem razmnoževali v partizanski tehniki.

22. januarja 1943 so ga Italijani zajeli, ga zasliševali najprej v Novem mestu, a ga kmalu premestili v Ljubljano in uvrstili med talce.
Fašistično sodišče v Ljubljani je odločilo njegovo ustrelitev skupno z osmimi tovariši, ki so jih v uradni listini imenovali »komunistični tolovaji«.

12. februarja so ga skupaj z osmimi sotrpini ustrelili v Veliki Ligojni nad Vrhniko (na Čelesnikovi njivi).

Tako se je končalo življenje pesnika, pisatelja, humorista, večnega iskalca resnice in pravice.

O sebi je napisal:
Jaz sem rojen zato, da se razdam, da se vsega razdam
komurkoli in kadarkoli…
da se razpaljen zgradim, da se zrušim in strem,
da prihajam ob zori domov, da dvigam zemljo v nebo,
da se razdam in ničesar ne maram,
da ničesar več nočem za to…